Miroslav Akrapović about ‘VUK’
Četudi bi iz naslova tega čtiva lahko sklepali, da gre bolj za filozofsko kot glasbeno polje, se vprašajmo, koliko je filozofskega v glasbi nasploh. Kajti dosti manj je glasbenega v filozofiji.
Album Vuk, ki ga podpisuje vipavska skupina Mart, nagovarja z odgovori, ki sami po sebi odpirajo prenekatera vprašanja. Res pa je, da se ta ne nanašajo strogo na filozofijo, a je tisto, kar v svoji esenci skladbe prinašajo v naša ušesa, ustvarjalno umetniški vzorec, ki je delo in odsev človeške posamične in skupinske filozofije. Prvenec Parallele, ki ga je skupina Mart izdala dobrih dvanajst let nazaj, se je slišal in učinkoval kot glasbena aviza ali soundtrack vzporednega življenja, v katerem se glasbeniki zasidrajo že na začetku svojega glasbenega ustvarjanja. Najbolj banalno bi se slišalo, da je ravno glasba iz tovrstnega glasbenega zorenja in odraščanja glasbenikov neke vrste njihov odmik, oddih, odklop od vsakdanja, vendar so redkokateri sposobni to vzporedno stanje duha in telesa tudi ustrezno spesniti, opisati, naslikati ali skladati. Po album Parallele so se podpisali glasbeniki, ki so tega bili zmožni. Dvanajst let za tem je nastal album Vuk.
Če lahko parafraziram samega sebe, kakšna filozofija, glasbeno posamična in skupinska, je krojila in vplivala na njegovo vsebino? Sliši se kot sila enostavna, vendar so redkokateri sposobni »orisati trenutke doživljanja, počutja in razmišljanja in jih zajeti skozi improvizacijo med svojimi vsakotedenskimi glasbenimi vajami«. Refleksija Vuk, ki je izrasla iz vzporednic Parallele, se je v vmesnem času zagotovo mogla nadgraditi tudi z osebnimi izkušnjami. A tisto, kar je najpomembnejše in najbolj značilno za formo albuma Vuk, je dejstvo, da so se ustvarjalci tokrat lotevali vsakdana kot temeljnega glasbeno improvizacijskega odgovora nanj. Drugače povedano, album je odsev sedanjosti, ki ga avtorji (po)doživljajo na samosvoj glasbeno umetniški način.
Uvodna skladba Kaligula se – ne glede na svoje ime, ki jo postavlja v čas pred našim štetjem, ali pa ravno zaradi tega – sliši kot brezčasna kulisa nabitih rockovskih delcev in preudarno umirjajočega se klavirja. V skladbah Drum ‘n’ Pumld, Go Dot in Happy Thoughts Of A Lunatic se ta igriva dvojnost med skrbno sestavljenim ritmičnim inštrumentarijem skupine dodatno poglablja, nas nagovarja in osvaja. V tem nepretencioznem, a sila uglašenem in navdihujočem rockovskem inštrumentalnem kombu se skladba Mist Taken razodeva kot ravno prav začinjena magična jazzovska neoklasika. Album Vuk kot studijsko in miselno celoto zaključuje evolucijsko situacijska kompozicija Inner Whale, ki nam na najboljši način podkrepi ugibanje o tem, koliko filozofije je v glasbi; in obratno. Predano kot preudarno!